BZ 7 Univerzalna graditev in uporaba objektov

Univerzalna graditev kot bistvena zahteva vključuje dva glavna vidika:

• univerzalno graditev, tj. graditev objektov dostopnih vsem ljudem (samostojna uporaba objekta vsem osebam)
• prilagodljivo graditev, tj. graditev stavb, ki omogočajo, da se objekt ali del objekta lahko v poznejši fazi učinkovito prilagodi osebi z oviranostjo z manjšimi gradbenimi in drugimi deli brez poseganja v izpolnjevanje drugih bistvenih zahtev in brez da bi bili stroški prilagoditve nesorazmerno visoki.

Univerzalni objekt je takoj po graditvi dostopen vsem, tudi ljudem z oviranostjo, prilagodljivo zgrajen objekt pa takoj po gradnji še ne.

1. vse objekte v javni rabi
   1. nestanovanjske stavbe (gostinske, poslovne in upravne, trgovske in storitvene, stavbe za promet, stavbe splošnega družbenega pomena, obredne stavbe, druge nestanovanjske stavbe ...)
   2. javne površine
2. določene kategorije stanovanj in nastanitvenih enot
   1. skupni deli večstanovanjskih stavb (več kot 10 stanovanj)
   2. skupni deli stanovanjskih stavb za posebne družbene skupine
   3. stanovanjske stavbe z oskrbovanimi stanovanji
   4. domovi za starejše osebe
   5. stanovanja v večstanovanjskih stavbah (več kot 10 stanovanj - najmanj 1 na 10 stanovanj)
   6. nastanitvene enote v študentskih, dijaških, delavskih domovih (najmanj 1 enota na 30)
   7. nastanitvene enote v domovih za posebne namene (najmanj 1 v stavbi z več kot 20 enotami, 1 na 20)
   8. nastanitvene enote v hotelskih in podobnih gostinskih stavbah za kratkotrajno nastanitev (najmanj 1 v stavbi z več kot 10 enotami, 1 na vsakih nadaljnih 20)
   9. poslovne in upravne stavbe (več kot 50 delovnih mest)

Obveznost prilagodljive graditve: vse stanovanjske stavbe ali njihovi deli, ki niso navedeni v zgornjem seznamu, tudi enostanovanjske hiše.

Izjeme, kjer se zahteve ne uporabljajo v celoti:

• če je tehnično neizvedljivo ali povezano z nesorazmernimi stroški (predvsem pri spreminjanju obstoječih objektov);
• če je samostojni dostop do lokacije objekta prezahteven za uporabnike s posamezno vrsto oviranosti;
• pri objektih, posamično varovanih kot kulturna dediščina, lahko rešitve odstopajo od bistvenih zahtev, če to izhaja iz mnenja pristojnega mnenjedajalca, vendar ne sme biti ogrožena varnost objekta, ljudi, sosednjih nepremičnin ali okolja.

Zakonodajni predpisi:

Gradbeni zakon GZ-1

Pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov določa zahteve za zunanje površine, notranje prostore objektov, dostopnih vsem ljudem in zahteve za prilagodljive objekte.

Standardi:
SIST ISO 21542 Gradnja stavb – Dostopnost in uporabnost grajenega okolja,
SIST 1186 Talni taktilno vodilni sistem za slepe in slabovidne (ta standard je povzet v priročniku Z belo palico po mestu),

SIST EN 60118-4 Elektroakustika – Slušni pripomočki – 4. del: Sistemi z indukcijsko zanko za slušne pripomočke – Zahteve sistema

Drugi normativni dokumenti in smernice:

Priročnik o univerzalni stanovanjski graditvi

Z belo palico po mestu

Strateški načrt dostopnosti SND

Pri prilagodljivi gradnji se standardi upoštevajo do tiste ravni, ki zagotavlja možnost prilagodljivosti objekta. To pomeni, da je objekt zasnovan tako, da ga je mogoče v poznejši fazi z minimalnimi prilagoditvami in brez poseganja v bistvene zahteve objekta spremeniti v dostopnega za osebe z oviranostmi.

Pri projektiranju, gradnji, uporabi in vzdrževanju se upoštevajo isti standardi kot za dostopne objekte, z ozirom da se bo dostopnost izvedla v kasnejši fazi uporabe objekta.

Za doseganje standarda vizitabilnosti prilagodljivega objekta (možnost obiska), ki je minimalna stopnja dostopnosti prilagodljivega stanovanja, mora biti že na začetku omogočen dostop do bivalnih prostorov in toaletnega prostora za osebo na vozičku.

Premer obračalnega kroga: Prostor mora biti dovolj velik, da je mogoče vanj vrisati krog s premerom 150 cm. Ta prostor je ključen za nemoteno gibanje.

Območja postavitve: Ta zahteva po manevrskem prostoru se ponavlja pri načrtovanju različnih ključnih prostorov:

• v sanitarnem prostoru (prilagojena kopalnica) je prazen prostor, ki omogoča obračanje (obračalni krog 150 cm), najpomembnejši element.
• v kuhinji mora prosta površina omogočati dostop do vseh glavnih aparatov in pripomočkov, pri čemer je treba upoštevati najmanjši premer obračalnega kroga 150 cm.
• v spalnici mora biti prostor dovolj velik za udobno obračanje vozička.
• pred glavnim vhodom v objekt v javni rabi mora biti dovolj velik prostor za manevriranje.
• pred informacijskim pultom v objektih v javni rabi se zahteva minimalen prostor za manevriranje 1500 mm x 1500 mm, priporočena velikost pa je celo 1800 mm x 1800 mm.

Pri novih objektih je potrebno zadostiti vsem kriterijem bistvene zahteve. Pri prenovah obstoječih objektov, zlasti tistih v javni rabi pa velja pravilo, da je treba poskušati doseči enake kriterije kot pri novogradnjah a z izjemami:

• izjema glede izvedljivosti: če je izvedba tehnično neizvedljiva ali povezana z nesorazmernimi stroški se bistvena zahteva ne uporablja v celoti. Pogoj je da se gradbenotehnično stanje (bistvene zahteve) objekta ne sme poslabšati;
• objekt, posamezno varovan s področja kulturne dediščine lahko odstopa od bistvene zahteve, če to izhaja iz mnenja ali pogojev mnenjedajalca. Odstopanje je dovoljeno, če z njim niso neposredno ogroženi varnost objekta, življenja in zdravje ljudi, sosednje nepremičnine ali okolje.

Ljudem z okvarami vida (predvsem slabovidnim) omogoča varno orientacijo in samostojno varno uporabo grajenega okolja.

Priporoča se uporaba svetlostnega kontrasta (odbojnost svetlobe merjena z LRV Light Reflectance Value), saj barvni kontrast ni primeren za osebe z barvno slepoto.

Uporaba (predvsem za označevanje nevarnih mest in za orientacijo):

• robovi stopnic in podestov (označitev prve in zadnje stopnice, pri manjšem številu stopnic pa vse);
• klančine in prehodi (kontrastne barve robnikov in podestov);
• steklene površine in vrata (nevarnost naleta za slabovidne, opremiti z opozorilnimi kontrastnimi barvnimi trakovi na višini oči, širine najmanj 7,5 cm na dveh višinah, tj. 90-100 cm in 130-140 cm nad finalnim tlakom);
• taktilne oznake TTVS (ne samo taktilna ampak tudi vizualni kontrast);
• stene in tla (razlika med svetlostjo tal in stene omogoča orientacjo, odsvetuje se uporaba bleščečih, močno odsevnih materialov in močno kontrastnih vzorcev);
• vrata, kljuke in oprema (kontrast vrat in podboja glede na steno, kljuke kontrastne glede na vrata);
• urbana oprema (kontrastna glede na okolico, zmanjšanje možnosti naleta);
• nadzorne plošče in oznake (gumbi v kontrastu z ozadjem, oznaka nadstropja in informacijske table v močnem kontrastu zaradi orientacije);
• meja varnega območja (na železniških peronih, peš površinah, ki jih prečka kolesarska steza se uporablja oznaka meje varnega območja, kjer je vizualni kontrast pomemben).

Pri določanju primernega vizualnega kontrasta je treba upoštevati različne svetlobne razmere, saj je kontrast v oblačnem vremenu lahko zadovoljiv, medtem ko je v soncu zaradi izrazitih senc slabo opazen.

• obojestranska namestitev držala/oprijemala;
• namestitev oprijemala na višini med 85 cm in 100 cm nad stopnico oz. klančino, odmaknjeno od stene min. 4 cm;
• med oprijemaloma mora biti vsaj 100 cm prostora;
• neprekinjenost oprijemala vzdolž cele stopniščne rame;
• vodoravni podaljški oprijemal vsak 30 cm čez zgornjo in spodnjo stopnico (ključno je, da ne posegajo v prečno gibalno pot, če sega v pot mora biti primerno oblikovan, npr. povezan s tlemi, kontrasten, da ga lahko zaznajo slepi z belo palico in slabovidni);
• sredinska ograja pri širini stopnic nad 2,7 m;
• oblika oprijemala za boljši oprijem (okrogla ali eliptična, oglati in z ostrimi robovi so neustrezni);
• material oprijemala (ustrezen in pravilno nameščen, kamnito je težje oprijemljivo).
• brajica/ oznake (priporočljive oznake nadstropij na oprijemalih);

Prilagodljiva gradnja: vsaj na eni strani je že nameščeno oprijemalo; stopnišče mora biti dovolj široko, da se po namestitvi drugega zagotavlja vsaj 100 cm med držali.

Strateški načrt dostopnosti (SND) je ključni dokument na občinski ravni, ki se ostredotoča na zagotavljanje dostopnosti zunanjih javnih površin.

Namen načrtovanja je vsem ljudem zagotoviti dostop do pomembnih javnih ustanov in območij ter postaj javnega potniškega prometa v občini ali mestu. Prav tako omogoča občini, da urejanje dostopnosti vključi v strateško načrtovanje in tako upošteva rešitve, ki so vnaprej premišljene, kar prinaša stroškovno učinkovitejše rešitve. Predvsem določa potek vodilnih poti za slepe in slabovidne.

Občine lahko v dogovoru z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami s strateškim načrtom dostopnosti določijo stopnjo prilagojenosti zunanjih javnih površin, ne glede na zahteve o opremljenosti, določene z GZ-1.

TTVS je ukrep za premagovanje ovir grajenega okolja in orientacijo v prostoru. Nameščen je tako, da omogoča temeljno dostopnost prostora brez uporabe tehničnih pripomočkov.

Sestavljen je iz različnih taktilno in vizualno zaznavnih elementov, ki so med seboj povezani in omogočajo gibanje od izhodišča do cilja.

Ključni gradniki TTVS so:

• robovi/ vodilni robovi (zaznaven stik med potjo in sosedno površino);
• taktilne oznake (standardne in nestandardne, taktilno zaznavne in vizualno kontrastne talne površine, ki nadomeščajo robove, kjer je orientacija težka ali pa opozarjajo na nevarnost);
• zvočne informacije in opozorila (dopolnjujejo sistem in so ključni za orientacijo slepih, npr. semafor);
• tipni napisi in znamenja (dopolnjujejo sistem, načelo dveh čutov - zagotavljajo informacije na tipni in vizualni način)

Vrste taktilnih oznak:

• vodilne oznake/ linije (vzporedna rebra v smeri gibanja, npr na trgih, širokih površinah, avtobusnih postajah, kjer ni robov in je orientacija zahtevna);
• opozornilne oznake (čepasta struktura, kjer je nevarnost na poti in zahteva večjo pozornost, npr prehodi za pešcem višinske spremembe pred stopnicami, rob perona)
• obvestilne oznake (čepasta struktura, ki obvešča o spremembi smeri ali o pomembnih točkah, kot npr vhod v stavbo, začetek vodenja)
• posebne oznake (različne; označujejo specifične točke (vhod v objekt) in meje varnega območja, npr na železniškem peronu)

TTSV se za javne prostore načrtuje v okviru Strateškega načrta SND. 

Za zagotavljanje učinkovitosti, varnosti, samostojnosti in enakopravnosti ljudi z okvarami vida.

Gre za standardiziran sistem, ki so ga slabovidni naučeni in ga prepoznajo. Če se po vseh državi uporabi enaka pravila za postavljanje in oblikovanje taktilnih oznak, se poveča porabnost za vse uporabnike.

Če imajo stopnice polno čelo se zmanjša nevarnost spotikanja. Če so čela stopnic odprta, svetloba prodira skozi odprte vertikalne ploskve, kar povzroča veliko težav ljudem z okvarami vida. Odprte vertikalne ploskve lahko povzročajo vrtoglavico, težko zaznavanje roba stopnic in težave pri vzpenjanju ljudi, ki težko uporabljajo svoje noge (zatikanje stopal). 

Stopnice naj bodo brez previsnih nastopnih ploskev (če so, previs manj kot 25 mm). Vertikalne ploskve stopnic (čela) morajo biti zaprte, rob vodoravne ploskve pa ne sme segati čez navpično. Standard sicer dopušča možnost, da se vodoravna ploskev sega čez navpično, vendar ne več kot 25 mm.