BZ 8 Trajnostna raba naravnih virov

Objekti morajo biti projektirani, grajeni, vzdrževani in odstranjeni tako da je raba naravnih virov trajnostna. To zajema naslednje vidike:

1. ponovna uporaba ali možnost recikliranja objektov, njihovih delov in gradbenega materiala po odstranitvi;
2. dolga življenjska doba objektov;
3. uporaba okoljsko sprejemljivih surovin in sekundarnih surovin v objektih.

Obstoj te zahteve pomeni, da je spodbujanje trajnostne gradnje del javnega interesa, ki ga varuje zakon.

Določa kako se izpolnjuje ta bistvena zahteva v fazi projektiranja (v PZI).

Vsebina PZI (zbirno tehnično poročilo) mora za dokazovanje trajnostne rabe naravnih virov določiti naslednje:

1. opis ponovne uporabe ali možnosti recikliranja objektov, njihovih delov in gradbenega materiala po odstranitvi;
2. dolga življenjska doba objektov z upoštevanjem stroškov vzdrževanja;
3. uporaba okoljsko sprejemljivih surovin in sekundarnih surovin v objektih.

Gradbeni zakon GZ-1

Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (cilj je preprečevanje nastajanja odpadkov, recikliranje neizogibnih odpadkov in javno sprejemljivo odstranjevanje nerabljivih odpadkov)

Smernica za trajnostno gradnjo - nezavezujoč posvetovalni dokument (je prevod nemške smernice (Leitfaden Nachhaltiges Bauen), ki je bila izdana v Sloveniji leta 2013. Njen namen je celovit pregled trajnostnega pristopa načrtovanju in izvedbi javnih gradenj in služi kot izhodišče za postavljanje Slovenske trajnostne strategije za področje javnih gradenj)

Ocenjevalni sistem trajnostne gradnje za zvezne javne stavbe (BNB) je katalog kriterijev, ki služi transparentnemu, merljivemu in dokazljivemu izkazovanju trajnostnosti skozi celotni življenjski cikel stavbe.

Smernica in BNB predstavljata podrobna tehnična orodja, ki omogočajo kvantifikacijo in integralno načrtovanje elementov, ki jih GZ-1 zakonsko zahteva (npr. recikliranje, dolga življenjska doba, ekonomski vidiki in celotni življenjski cikel)

1. Ukrepi, povezani z materiali, recikliranjem in odpadki
   1. ponovna uporaba in recikliranje
   2. zmanjševanje odpadkov in nevarnih snovi (preprečevati nastajanje odpadkov, neizogibne reciklirati; izogibati se je treba odpadkov, ki v primeru požara tvorijo strupene hlape ali dim in toksičnih snovi)
   3. načrtovati prilagodljivo in fleksibilno zasnovo objekta
   4. uporaba okoljsko sprejemljivih surovin (lokalno, naravno, sekundarno, trajnostno pridobivanje)
2. Ukrepi, povezani z življenjskim ciklom in trajnostjo
   1. podaljšanje življanjske dobe
   2. načrtovati zasnovo, ki omogoča tehnično in funkcionalno prilagajanje in spremembe namembnosti z majhnimi stroški virov, kar vzdržuje vrednost nepremičnine
   3. strategija in stroški vzdrževanja, preprostost čiščenja in vzdrževanja
3. Ukrepi za racionalno rabo površin, energije in vode
   1. racionalna raba površin/ zemljišča (prizanašanje tlom in naravnemu prostoru)
   2. varčevanje z energijo (BZ 6)
   3. varčevanje z vodo (zmanjšanje porabe pitne vode, uporaba deževnice ali sive vode, naravnejše gospodarjenje z deževnico prek zadrževanja, ponikanja, varčevanje z vodo pri sanitarnih napravah)
   4. zmanjšanje transportnih stroškov gradbenih materialov in delov

Načela krožnega načrtovanja stavb temeljijo na integralnem obravnavanju stavbe skozi njen celotni življenjski cikel (od zibelke do groba) in so:

1. zasnova za razgradnjo (načela povezana z materiali, recikliranjem in odstanitvijo);
   1. PZI (Projektna dokumentacija za izvedbo gradnje) mora vsebovati opis ponovne uporabe ali možnosti recikliranja objektov, njihovih delov in gradbenega materiala po odstranitvi;
   2. pri zasnovah novogradenj ali prenovah se spodbuja ponovna uporaba materialov, gradbenih proizvodov ali gradbenih elementov stavb;
   3. že pri načrtovanju je treba upoštevati možnosti za razgradnjo, ločevanje in recikliranje. Pri tem ima ponovna uporaba prednost pred recikliranjem materialov;
   4. uporaba gradbenih izdelkov/materialov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti ali predelati;
   5. spodbuja se uporaba alternativnih, naravnih-organskih in lokalnih surovin;
   6. okoljski odtis gradbenih materialov se vrednoti z metodo analiza življenjskega cikla (LCA);
2. zasnova za prilagodljivost in fleksibilnost
   1. zagotoviti je treba dolgo življenjsko dobo objektov z upoštevanjem stroškov vzdrževanja;
   2. visoka prožnost uporabe gradbene konstrukcije (endogeni faktor) vzdržuje vrednost nepremičnine, saj se sprememba namembnosti lahko izvede z majhnimi stroški virov;
   3. ponovna raba stavb, njihovih delov ali posameznih prostorov pri zasnovah sprememb njihovega namena ponuja prednost občutno manjše porabe energije in materialov v primerjavi z novogradnjo;
   4. v zasnovo je treba vključiti preprostost čiščenja in vzdrževanja, saj se s tem podaljša doba uporabe materialov in zmanjša poraba čistilnih sredstev in stroškov;
3. zasnova za trajnostnost
   1. varstvo naravnih virov se doseže z manjšim koriščenjem površin in prizanašanjem tlom in naravnemu prostoru - prednostno je treba uporabiti že pozidane površine;
   2. potrebna je minimizacija potrebe po energiji v fazi uporabe objekta;
   3. izobibanje transportnim stroškom gradbenih materialov in delov.

GZ-1 omogoča vgrajevanje že uporabljenih materialov, gradbenih proizvodov in proizvodov, vendar le pod strogimi pogoji, ki se nanašajo na izpolnjevanje bistvenih zahtev in obvladovanje tveganj.

V objekte se lahko vgrajujejo materiali, gradbeni proizvodi in proizvodi, ki so že bili uporabljeni, če:

1. njihova ponovna uporaba ne predstavlja tveganja za uporabnike in okolje;
2. po uporabi bistvene zahteve za objekte niso spremenjene.

Ponovna uporaba je dovoljena in zaželena, vendar le pod pogojem, da projektant v PZI dokaže, da rabljeni material, ne glede na pomanjkanje certifikata, zagotavlja izpolnjevanje vseh tistih bistvenih zahtev, ki se nanj nanašajo.

Za nove gradbene proizvode, ki se dajejo na trg, je zahtevano, da so vgrajeni v skladu s predpisi, ki urejajo tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti. Za ponovno uporabljene (rabljene) materiale to dokazovanje skladnosti s certifikati ni mogoče. Kljub temu da ni originalnih certifikatov (izjav o lastnostih) za rabljene materiale, mora biti izpolnjevanje vseh bistvenih zahtev (vključno z mehansko odpornostjo, požarno varnostjo, higieno itd.) dokazano.

Ker je vprašljivo, kako rabljeni material izpolnjuje zahtevane lastnosti za bistvene zahteve (npr. določena požarna odpornost), je vloga projektanta ključna:

1. projektant mora v projektni dokumentaciji za izvedbo gradnje (PZI) dokazati obvladovanje tveganj iz ponovne uporabe rabljenih materialov;
2. PZI mora podrobno določiti: tip, vrsto, dimenzijo, material in način vgradnje gradbenih materialov in gradbeno-konstrukcijskih elementov;
3. PZI mora za mehansko odpornost določiti konstrukcijsko zasnovo, dimenzije, materiale, pozicije in mere elementov nosilne konstrukcije;
4. za požarno varnost mora PZI določiti požarno odpornost vgrajenih gradbenih elementov in konstrukcij.

Če je rabljen material uporabljen na mestu, ki je ključno za izpolnjevanje bistvenih zahtev (npr. kot nosilni element, požarna pregrada, toplotna izolacija), mora zanj biti ustrezno dokazilo. Če ni certifikata, mora projektant zagotoviti, da so z drugimi metodami, ocenami, poročili, meritvami ali izkazi (kot so zahtevani za DZO) dokazane tehnične lastnosti, ki potrjujejo, da rabljeni material v vgrajenem stanju izpolnjuje specifične zahteve mehanske odpornosti, požarne varnosti itd.

Ponovna uporaba materialov je torej smiselna na mestih, ki ne vplivajo na izpolnjevanje drugih bistvenih zahtev!

1. Ponovna uporaba in recikliranje
2. Sprememba namembnosti objekta
3. Zasnova za razgradnjo: gradnjo je treba načrtovati tako, da se že pri projektiranju upošteva možnost razgradnje, ločevanja in recikliranja. S tem se doseže tudi varno vračanje snovi v naravni krogotok.
4. Minimizacija nastajanja gradbiščnih odpadkov

Ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (gradnja, rekonstrukcija, adaptacija, obnova ali odstranitev objekta), je obvezno in urejeno z Uredbo o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih:

1. Če je za gradnjo (novogradnja, rekonstrukcija, odstranitev itd.) predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja, mora investitor projektu priložiti načrt gospodarjenja z gradbenimi odpadki (razen če je investitor fizična oseba ali če ne gre za gradnjo ali rekonstrukcijo zahtevnega objekta v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, razen če je za gradnjo ali rekonstrukcijo objekta predvideno, da: - je prostornina zemeljskega izkopa 1.000 m ali več ali3 - je zemeljski izkop tako onesnažen z nevarnimi snovmi, da bi se moral uvrstiti med nevarne gradbene odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadk).
2. Investitor, ki namerava pridobiti uporabno dovoljenje, mora priložiti poročilo o nastalih gradbenih odpadkih in o ravnanju z njimi. Poročilo vsebuje podatke o oddanih, ponovno uporabljenih in obdelanih količinah odpadkov ter o ravnanju z zemeljskim izkopom.
3. Ravnanje na gradbišču:
   1. ločeno skladiščenje po posameznih vrstah odpadkov (tako da ne onesnažujejo okolja, največ eno leto ali do konca gradbenih del);
   2. oddaja odpadkov (investitor zagotovi oddajo odpadkov izvajalcu obdelave ali zbiralcu gradbenih odpadko in pridobi izpolnjen evidenčni list);
   3. obdelava in ponovna uporaba na gradbišču (investitor lahko sam pripravi gradbene odpadke za ponovno uporabo na istem gradbišču brez okoljevarstvenega dovoljenja, če je to zemeljski izkop, ki ni onesnažen in se ponovno uporabi na istem ali drugem gradbišču, kjer je investitor oziroma odpadni beton, opeka, ploščice, keramika in gradbeni materiali na osnovi sadre le se ponovno uporabijo za gradbena dela na istem gradbišču in ne presegajo določenih mej;
   4. šteje se, da zemeljski izkop ni onesnažen, če je njegova prostornina manj kot 30.000 m³ in med izkopavanjem ni opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega mineralnega materiala. Investitor mora zagotoviti dokumentacijo o prostornini in sestavi izkopa.